K.L.O.B.I.

Kronika Labilnega Obširnega Blogerskega Individuuma

Najboljša moštva Formule 1 – Ferrari

Objavil Janša Nejc, dne 28.04.2008

V prvi svetovni vojni je italjanski letalski as Francesco Barraca imel na svojih letalih narisanega poskočnega konja. Vendar se je že med prvo svetovno vojno smrtno ponesrečil. Verjetno se je leta 1928 Enzo Ferrari predobro spominjal tega letalca, ko je ustanovil Scuderio Ferrari, saj sta starša od letalca bila njegova prijatelja. Le tako je lahko nadaljeval letalčevo športnost, hrabrost in drznost – z avtomobilskim športom.


Pred drugo svetovno vojno je bil Ferrari pod okriljem Alfe Romeo, po letu 1933 pa ga je pri življenju vzdrževal Pirreli. Med drugo svetovno vojno je delal za vojaško industrijo, po drugi svetovni vojni pa je že lahko začel izdelovati svoje športne avtomobile. Pred letom 1950 je že osvojil precej uspehov s svojimi avtomobili, končno pa se je po tem, ko so ustanovili formulo 1, udeležil dirk. Svoje bolide je obarval v rdečo, ker je bila to takrat v avtošportu barva za Italijo – vsak italjanski bolid formule 1 se je takrat obarval rdeče. To tradicijo imajo še zdaj.

Prva dirka je bila v slavnem Monacu leta 1950. Že takrat je lahko s svojimi dirkači Ferrari držal korak z vodilno Alfa Romeo ekipo. Počakati pa je moral do naslednjega leta, ko mu je na veliki nagradi Velike Britanije prvo zmago priboril Argentinec Jose Froilan Gonzalez. Od takrat naprej pa je šla pot samo še navzgor. Sodelovanje z odličnim dirkačem Albertom Ascarijem se je obrestovalo, ko je naslednje leto z modelom Tipo 500 osvojil naslov svetovnega prvaka, uspeh pa je ponovil še leto kasneje. Ferrarri je bil v teh dveh letih nepremagljiv. Potem pa je prišla manjša kriza, kajti s povratkom Juana Manuela Fangia in pa prihodom Mercedesa je bil Ferrari dve leti nemočen. Sicer so pobrali nekaj zmag, ne pa tudi kakšnega naslova svetovnega prvaka. Ko pa so odkupili dirkalnik Lancie, ki se je umaknila iz formule 1 po Ascarijevi smrti in ko je prišel k Ferrariju Fangio, pa so se spet začeli dobri časi za Ferrari. Istega leta je Fangio osvojil naslov svetovnega prvaka, vendar se je takoj umaknil iz moštva zaradi nesporazuma z Enzom Ferrarijem. Kasneje bo prihajalo do več takih sporov med vozniki in pa vodjem moštva. Naslednje leto jim je naslov spet odnesel Fangio, leta 1958 pa je bilo zelo razburljivo leto.

Ferrari je predstavil nov avto, Dino 246. Na novo so uvedli prvenstvo konstruktorjev, do konca sezone pa sta sledila dva tragična dogodka. Voznika Luigi Musso in pa Peter Collins sta nesrečno umrla v nesrečah na dirkališčih v Franciji in pa na slavnem Nurburgringu v Nemčiji. Edini presotali voznik, ki se je še bojeval za skupno zmago, Mike Hawthorn, pa se je odločil, da bo zaradi smrti dveh dragih prijateljev po koncu sezone zapustil formulo 1. Vendar pa je na koncu sezone le osvojil naslov svetovnega prvaka, vendar le po tem, ko mu je slavni Stirling Moss gentelmantsko dopustil, da je lahko dobil nazaj točke, ki so mu jih sodniki odvzeli. Na žalost pa je Hawthorn še istega leta umrl v prometni nesreči v Veliki Britaniji. Poznan bo ljubiteljem formule 1 kot “voznik z metuljčkom”. Enzo Ferrari je moral prenoviti celotno ekipo, naslednje leto pa se ni ravno izšlo, kot bi pričakoval. Že res, da se je Tony Brooks do konca sezone bojeval za naslov svetovnega prvaka, vendar se je klima v moštvu med sezono spremenila, ko je bil odpuščen Jean Behra. Udaril je namreč takratnega šefa moštva, Romola Tavaronija.

60. leta so videla novo tehniko: motor je bil sedaj za voznikom in ne pred voznikom, kar je posledično prineslo do boljše lege avtomobila na cesti. Ferrari v začetku sezone leta 1960 še ni imel te tehnike, tekmovali so s starim modelom še iz leta 1958, zato tudi niso zmagali nobene dirke. Naslednje leto pa je bilo revolucionarno, prvič je Ferrari predstavil avto z motorjem v zadku, Tipo 156, znan pod imenom “Shark nose”. To leto je Ferrari dominiral, zmagal skoraj na vsaki dirki, dokler ni prišla tragična Monza. Tam se je po velikanski nesreči ubil Wolfgang von Trips. Izgubil je nadzor nad avtomobilom, vrglo ga je iz avta, avto pa je vrglo med gledalce. Poleg voznika je bilo 14 gledalcev ubitih, ranjenih pa več kot 100. Do konca sezone si je Američan Phil Hill priboril naslov svetovnega prvaka, vendar le za eno točko pred Von Tripsom. Nemčija bo morala počakati še 3 desetletja, da bo dobila svojega svetovnega prvaka. Bilo pa je še eno presenečenje sezone. Giancarlo Baghetti je na svoji prvi dirki v formuli 1 zmagal za Ferrari, kar se to dosedaj še ni dogodilo nobenemu (še najbljižja temu sta bila Jacques Villineuve in pa Lewis Hamilton). Ferrari je tega leta zmagal v konstruktorskem prvenstvu.

Naslednje leto so tekmovali s starim modelom, zato tudi niso zmagali na nobeni dirki. Leta 1963 pa so predstavili lažjo različico Tipa 156, vendar še vedno ni bilo uspeha. Britanska moštva so Scuderio Ferrari prehitela, zato so vložili v leto 1964 več dela za izboljšanje vozila. Tipo 158 je bil sad trdega dela. Res da je bil počasnejši od Lotusov, vendar je ravno zaradi dobre vzdržljivosti dal dirkaču Johnu Surtessu naslov svetovnega prvaka. Prišla pa so leta, ko se je Ferrari bojeval za preživetje v Formuli 1. Do leta 1969 so bili relzutati mešani. Vmes je bila kakšna zmaga, denarja pa je primanjkovalo. Ferrari je zato 1969 prodal 50% delež FIAT-u in si s tem omogočil več finančne sigurnosti. Leta 1965 niso zmagali nobene dirke, naslednje leto je John Surtess zmagal na veliki nagradi Belgije, vendar je dirkač šel iz ekipe po prepiru s šefom Eugeniom Dragonijem. 1967 je bilo leto, odeto v črno za Ferrari. Lorenzo Bandini, ki je bil že od leta 1962 v moštvu Ferrarija, se je smrtno ponesrečil v Monaku. Tako je Ferrari spet izgubil svojega prvega voznika. Leta 1968 je bilo bolj uspešno za njih. Novopečeni voznik Jackie Ickx je zmagal na dirki v Franciji in bil do konca sezone eden izmed glavnih kandidatov za naslov svetovnega prvaka. Vendar je naslednje leto prestopil k Brabhamu in tako je Chris Amon postal prvi mož Ferrarija. Leto 1969 ni bilo zaznamovano z nobenim uspehom.

Se pa je leta 1970 spet vrnil nazaj dirkač Jackie Ickx, ki je istega leta zmagal na dirkah v Avstriji, Mehiki in Kanadi in bil na koncu v skupnem seštevku podprvak. Ferrariju naslednja leta niso šla od rok. Vse bolj so nazadovali, tako da je po letu 1973 Enzo Ferrari že resno razmišljal, da bi se bolj posvetil tekmovanju športnih avtomobilov. Vendar se je odločil za formulo 1 in kasneje te odločitve ni obžaloval. Leta 1974 se je Ferrariju pridružil Niki Lauda in takoj se je začel preporod Ferrarija. Istega leta so ostali brez naslova ravno zaradi vzdržljivostnih problemov. Vendar je že naslednje leto z novim avtomobilom, slavnim 312T Ferrari z Nikijem Laudo po dolgem času osvojil tako naslov svetovnega prvaka kot konstruktorski naslov.

Leta 1976 se je dominanca samo še povečala, vendar le do Velike nagrade Nemčije, kjer se je Niki Lauda skoraj smrtno ponesrečil. Do konca sezone se je Lauda čudežno vrnil, vendar je na zadnji dirki po drugem krogu zavil v bokse in zaradi neverjetnih razmer ni nadaljeval. S tem se je zameril Enzo Ferrariju (Enzo je vedno zahteval od voznikov borbenost do konca, Nikija pa je po nesreči bolj skrbela varnost avtomobilov), vendar je ostal pri Ferrariju še naslednjo sezono. Leta 1977 je bil Ferrari ravno tako nepremagljiv, osvojil je konstruktorski naslov, Niki Lauda pa naslov svetovnega prvaka. Še istega leta pa je prišel k Ferrariju novinec Giles Villeneuve, ki je takoj naredil velik vtis na Enzoja, zato ga je naslednje leto spravil k sebi namesto Niki-ja Laude. Leta 1978 ni bilo ravno leto za Ferrrari, saj je nova tehnologija presenitla vsa moštva. Lotus je predstavil svoj avto, ki je imel zaradi dodatnih krilc zelo dober podtlak in s tem je lahko premagoval vse tekmece. Vseeno je Ferrariju Carlos Reutemann dosegel 4 zmage, medtem ko je Giles Villeneuve s Ferrarijem dosegel svojo prvo zmago doma v Kanadi. Naslednje leto so dirkalnik spremenili ravno zato, da bi dodali podtlak. Iz moštva je odšel Carlos Reutemann, k Ferrariju pa je prišel Jody Scheckter. Ferrari je v tej sezoni zmagal 6 dirk, po 3 sta zmagala Giles in pa Jody, kar je zadostovalo za konstruktorski naslov, Jody Scheckter pa je osvojil naslov svetovnega prvaka. Tisto sezono pa se bomo zapomnili po neverjetnem dvoboju med Gilesom Villeneuevom in pa Rene Arnouxom na Veliki nagradi Dijona.

V 80ih se pojavijo novi turbo motorji. Sprva jih leta 1980 Ferrari ni imel, zato tudi prvič po letu 1973 niso slavili zmage. Avto, ki je temeljil še na starem 312T, je bil pretežak, da bi lahko ogrožal konkurenco. Ravno zaradi nekonkurenčnosti je po sezonu Jody Scheckter zaključil kariero. Naslednje leto se je Gilesu Villineuevu pridružil Didier Pironi, Ferrari pa je naredil svoj prvi avto z motorjem na turbino, 126C. Obrestovalo se jim je, osvojili so dve zmagi, vendar niso skozi celo sezono direktno ogrožali konkurence. Naslednje leto se bo zapisalo kot eno izmed najbolj črnih v zgodovini formule 1. Prijateljstvo med Didierjem Pironijem in pa Gilesom Villeneuvom se je skrhalo na za Ferrari domači dirki v Imoli. Medtem, ko je vodil v zadnjem krogu, ga je njegov moštveni kolega prehitel in mu vodstva ni izpustil iz rok. Na naslednji dirki so posledice skrhanega prijateljstva pripeljale do smrti Gilesa v Zolderju v Belgiji, ko je poskušal v zadnji vožnji preseči čas njegovega moštvenega kolega. Enzo je izgubil verjetno njegovega najbolj priljubljenega dirkača.

Moral je najti zamenjavo, dobil jo je v Patricu Tambayu. Kasneje pa je sreča obrnila hrbet tudi Didierju Pironiju, kajti pred Veliko nagrado Nemčije se je poškodoval tako hudo, da ni sploh mogel nadaljevati kariere v formuli 1. Zamenjal ga je Mario Andretti. Naslednjo sezono so bili bolj pri vrhu, s 4 zmagami pa so se pripeljali do konstruktorskega naslova. Leto 1984 ni bilo postlano z rožicami, vendar so vseeno zmogli zmagati eno dirko. Leta 1985 je bil Michele Alboreto edini, ki se je neposredno potegoval za naslov svetovnega prvaka z Alainom Prostom v Mclarnu. Ferrari je leta 1986 postal zelo nekonkurenčen. Inženirji so se menjali, avto pa ni bil najboljši. Tako je bilo tudi leta 1987, vendar je na koncu sezone z dvema zmagama Gerhard Berger povrnil ekipi voljo. Leta 1988 pa se je Ferrari soočil z dominanco Mclarna. Bilo pa je to tudi zelo žalostno obdobje, kajti umrl je eden in edini, Enzo Ferrari, ustanovitelj Scuderie. V njegovo čast sta na naslednji dirki v Monzi zmagala Ferrarija. Bila sta na obeh prvih mestih in to je bila edina zmaga v tej sezoni, na kateri ni zmagal Mclaren. Naslednje leto se je Ferrariju pridružil Nigel Mansell, leto pa je bilo malce boljše kot prej, saj so dosegli 3 zmage.

Leta 1990 pa se je po Mclarnovih prigodah Ferrariju pridružil Alain Prost in stvari so začele delovati precej bolje. Do konca sezone je bil Alain Prost v boju za naslov svetovnega prvaka, vendar sta se na zadnji dirki zaletela z Ayrtonom Senno. Tako sta naslov osvojila Ayrton in pa Mclaren. Naslednje leto je bilo za Ferrari slabše, saj so izgubili precej svojje forme, na koncu leta pa je bil iz ekipe odpuščen Alain Prost zaraditega, ker je javno kritiziral Ferrarijev bolid. Do leta 1994 so se Ferrarijevci počasi pobirali. Veliko odstopov, nekonkurenčnost je botrovala, da so postavili leta 1993 kot šefa ekipe Jeana Todta, temelji za preporod so bili postavljeni. Leta 1994 je Ferrari po dolgem času spet zmagal, Gerhard Berger pa je že spet povrnil ekipi samozavest. Naslednje leto so že postali bolj konkurenčni, zmagali so eno dirko, Jean Alesi je v Kanadi dosegel svojo edino zmago v svoji karieri. Leto 1996 pa je bilo prelomno za Ferrari in je botrovalo spremembi na zmagovito formo. Iz Bennetona sta se v Ferrari preselila Ross Brown, taktični genij in pa Michael Schumacher, najboljši voznik formule 1 novejše dobe.

Leta 1996 se je naveza pokazala kot za zelo učinkovito, saj je Scumacher dosegel 3 zmage. Naslednje leto pa je že bili v boju za naslov svetovnega prvaka. Vendar je na zadnji dirki naredil veliko neumnost, zato so mu bile odbite vse točke, ki jih je dosegel v sezoni. Leto 1998 so verjetno mislili pri Ferrariju, da bodo končno po dolgem času dosegli tako željeni naslov, vendar jih je pri tem zaustavil Mclaren. Schumacher se je spet moral zadovoljiti z drugim mestom. Leta 1999 pa je nesreča v Silverstonu pokopala upe, da bo Schumacher bil boj z Mclarnom. V ogenj so poslali drugega voznika pri Ferrariju, Eddija Irvina, ki pa je tudi za malo zgrešil naslov svetovnega prvaka. Mclaren je tudi to leto postal prvak skupaj z Miko Hakkinenom.

Leta 2000 pa so se odprla nebesa za Ferrari. Schumacher se je uspešno vrnil na stara pota slave, zmagal je 9 dirk in zasluženo postal ssvetovni prvak, prvič po letu 1979, ko je zmagal Jody Scheckter. Ferrari je osvojil tudi konstruktorski naslov. Leto pa je bilo zaznamovano tudi s prvo zmago novega drugega voznika, Rubensa Barrichella. Prišla so leta Ferrarijeve dominance. Leta 2001 je Ferrari po začetnih bojih z Williamsom ušel vsej konkurenci in z naskokom osvojil konstruktorski naslov, Schumacher pa je še drugič za Ferrari osvojil naslov svetovnega prvaka. Leto 2002 je videlo totalno zmagoslavje Ferrarija, konkurenci so dopustili samo 2 zmagi. Schumacher je spet osvojil svoj 3 naslov s Ferrarijem, Ferrari pa so seveda osvojili konstruktorski naslov. Leto 2003 pa je postalo malce bolj zabavno. Ferrariju na začetku sezone ni šlo vse po načrtih, glavna akterja pa sta bila Mclaren in Williams. In vendar so pri Ferrariju v zadnjem trenutku dosegli zlata vredne zmage, ki so na koncu omogočile Schumacherju osvojiti naslov svetovnega prvaka. Ferrari pa je izgubil boj za konstruktorski naslov z Williamsom. Leto 2004 je bilo podobno letu 2002, spet sta Ferrarija dominirala celo sezono, tako je Schumacher osvojil svoj 7 naslov svetovnega prvaka, Ferrari pa konstruktorski naslov. Leto 2005 pa je bilo spet slabše. Ferrari skoraj ni dosegel zmage, vendar jo je vseeno v Indianapolisu, pa še to zato, ker ekipe z Michelinkami niso mogle tekmovati zaradi preslabih gum. Iz Ferrarija je odšel Rubens Barrichello, prišel pa je Felipe Massa, ki je s tem pomaldi ekipo.

Leto 2006 se ni dobro začelo za Ferrari, vendar je proti koncu sezone Schumacher vršil pritisk na Fernanda Alonsa. Na koncu se mu je naslov izmaknil na zadnji dirki, Alonso pa je spet postal svetovni prvak. Schumacher se je po svoji dolgoletni karieri, najuspešnejši dosedaj, upokojil. Zdelo se je, da je to konec nekega zlatega obdobja za Ferrari, vendar je že sezona 2007 pokazala, da se vse lahko še obrne. Ferrari je po škandalu dobil konstruktorski naslov, svoj prvi naslov svetovnega prvaka pa je dosegel Kimi Raikonnen, lanskoletni srečnež, ki si pa je naslov nekako zaslužil, predvsem zaradi smole iz prejšnjih let. Letos je Ferrari zaenkrat na vrhu, verjamem pa, da bo tudi tam ostal do konca sezone.

(ker trenutno ne vem, kako se lahko drugače uredijo video posnetki, vam dajem link tukaj)

Čarovnija poskočnega konja tudi po smrti Enzo Ferrarija še vedno traja…

Statistika:

Konstruktorski naslovi: 15

Naslovi svetovnih prvakov za voznike: 15 (Alberto Ascari, Juan Manuel Fangio, Mike Hawthorn, Phil Hill, John Surtess, Niki Lauda, Jody Scheckter, Michael Schumacher, Kimi Raikonnen)

Zmage na dirkah: 203 (do VN Španije 2008, kjer je zmagal Kimi Raikonnen)

Celotna tabela vseh relzutatov, dirkačev in pa bolidov Ferrarija od leta 1958 naprej
Vsi Ferrarijevi avtomobili formule 1: 125, 375, 500, D50, 246, 156, 158, 312, 312B, 312T, 126C, 156/85, F1/86, F1/87, 640, 641, 642, 643, 412T, F310, F300, F399, F1-2000, F2001, F2002, F2003-GA, F2004, F2005, 248 F1, F2007, F2008

  • Share/Bookmark

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !