K.L.O.B.I.

Kronika Labilnega Obširnega Blogerskega Individuuma

Arhiv za 31.08.2007

London: Day 3

Objavil klobi dne 31.08.2007

Tretji dan sva kot prvo obiskala Tate Modern1 . Vstopnina je prosta, razen za posebne razstave, takrat je bila ena izmed njih razstava o Dailju2. Fotoaparati in kamere niso dovoljene znotraj, toda vseeno sva uspela narediti nekaj fotografij. Če ste gledali Childern of Men se del dogaja tudi v tem muzeju.
Preberi preostanek članka »

  1. muzej moderne umetnosti []
  2. na žalost sva poskušala šparati in se nama je zdela predraga []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Na poti | Brez komentarjev »

Domišljiski spis

Objavil klobi dne 31.08.2007

Tole sem našel med starimi dokumenti, gre za domišljijski spis iz osmega1 razreda, približno šest let nazaj, mene je spravil v smeh. :D

Športni dan

(Spis z razmišlanjem)

 

»Športni dan bo!« sem slišal na hodniku in takoj pomislil na dan, ko cel dan »športaš«, naslednji dan, pa večina učiteljev ne sprašuje. Čeprav so nekateri športni dnevi dobri ali kar odlični, se ravnateljstvu redko primeri, da organizira odličen športni dan. Večinoma grem kamor me najbolj veseli, toda včasih take možnosti ni. Odločitev, kam bi rad šel gre postopoma, najprej se odločim kam ne bi rad šel, potem vprašam kam bodo odšli drugi in potem se na podlagi podatkov odločim (zelo matematično, kajne). Seveda je treba na športnih dneh upoštevati tudi pripravo, npr. če se bomo popeljali v neznano(beri: bogu za hrbtom) z »muzejskim« avtobusom z neudobnimi sedeži, bo ta dan propadel.

No, na športnih dnevih pa lahko zagode tudi vreme. Tako nam jo je zagodla megla na Krvavcu. Ko smo se peljali s sedežnico proti vrhu, nas je(mojo skupino)zajela megla. Na vrhu smo se dogovorili z učiteljem, da smučamo v vrsti. Toda…

»Ej, mali, kje je ´tovariš´,« sem vprašal mlajšega učenca, ki je smučal za učiteljem. »Ne vem, ne vidim ga več!«. Takrat je vse preletel strah, ustavili smo se. Izgubljeni na smučišču, nikjer nobene žive duše, samo mi sami, se bomo kdaj rešili, bomo padli v prepad preden bomo uzrli prve znake civilizacije!? Take misli(mogoče malo manj pesimistične) so šle čez vse glave. Toda mimo nas se je prismučal starejši gospod(»dedi«). »Na pravi poti smo,« je zaklical Grmovšek, »smučajte naprej!«. Toda megla je bila gosta, prebijali smo se stežka in počasi, misel na smrt(mogoče spet malo pesimistično) nas je spremljala, toda pokazala se je žičnica, ki je peljala nad progo. »Še vedno smo na pravi progi,« sem se veselil,»Še malo do konca, še malo!«. In prišli smo pred Plažo(brunarico), se ulegli na ležalnike in si oddahnili od vseh skrbi, ki so nam ležale na plečih. Tovariš je prismučal za nami nekaj trenutkov zatem. Veseli, da smo ga našli smo nadaljevali smuko.

No mogoče sem malo pretiraval s pripovedovanjem, toda vse to se je res zgodilo, mogoče malo manj akcijsko.

  1. 8.b []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Osebno | 10 komentarjev »