K.L.O.B.I.

Kronika Labilnega Obširnega Blogerskega Individuuma

drugs were never this funny

Objavil tevta, dne 21.05.2007

alternativa temu naslovu je bila “Deep-yay or nay”, ampak sem ugotovila, da je vprašanje, ali je Deep postal kultni igralec že popolna floskula; let’s face it-če igra Keith Richards tvojega fotra….si kvlt.

Jap, danes bom govorila o enem od kultnih dosežkov tega zanimivega igralca, in to je film “Fear and loathing in Las Vegas”.  Za vse tiste, ki si filma še niste ogledali, spoiler warning…

Pojasnimo, za kaj se gre; dva tipa se gresta zadevat v Las Vegas; njun repertoar si lahko ogledate na tem klipu. Da, kakor pravi Deep, eter je totalka bolan način zadevanja, in najbrž zato tvori moj najljubši posnetek.  Če ne padete dol iz stola od smeha, potem prečekirejte, če imate funny bone nainštalirano. Mislim face naftalinskih gospa, ki ravno odhajajo ven iz igralnice – priceless. Ali pa artefakt, ki ga prepojita z etrom – eat that, USA! Ali pa tale, ko ne veš točno, ali sta onadva sopotnika from hell ali pa je Tobey Maguire the dumbest hitchhiker ever….sam opazujte face vseh akterjev….”did I say that? Was I talking?”…ha ha ha!

No, njune miške in netopirčki se z vse večjo količino drog v uporabi tudi spreminjajo v vse večje paranoje, in tukaj pride do izraza ves igralski potencial obeh protagonistov (antagonistov?); najprej občudujte Deepov metodični pristop h pakiranju, nato jemanje adreneachroma…in izvajanje zvokov, podobnih komaj izvaljenem baby jastrebu; nato pa se scena tako razvije, da sploh ne veš, koga bi gledal….wow. Končno poštena slika, kam te pripelje thc, meskalin, koka, ter še par nerazjasnjenih drog, če jih zaužiješ istočasno :)

No, s tem sem izkoristila ves youtube potencial za danes….in mislim, da sem dokončno dokazala da ta film kicks ass. Če rabte še par argumentov; režiral ga je Terry Gilliam, eden od Monthy Pythonovcev. Narejen je po knjigi Hunterja S. Thompsona, ki mi ni tok simpatičen, ampak morm priznat da je s tem ko je tako preuranjeno umrl lani ali predlani, dobil ene par točk kultnosti.

Sedaj pa če me oči ne varajo, televizor predvaja Jacka Blacka in Bruca Willisa istočasno. Sweeeeeeeeeeeeeet! No wait, Willis je prerešetal Blacka. 400 točk za lase Bruce, ampak minus 3450340 za to dejanje. NOBODY KILLS JACK BLACK….ampak o tem in o Tenacios naslednjič!

  • Share/Bookmark

2 odgovorov v “drugs were never this funny”

  1. nomis pravi:

    eeeeem.
    Johnny DePP. Ne Johnny DEEp.
    Sicer pa Deppova igra v Fear in Loathing in Las Vegas izvira prav iz očeta sodobnega literarnega novinarstva Hunterja S. Thompsona, saj je pred snemanjem filma nekaj casa živel pri njemu, da bi dodobra ujel karakter. V Las Vegas gresta pa komentirat neko dirko.
    Tisto, kar je izredno zanimivo pri filmu in knjigi, torej dveh različnih medijih, je prenos iz izvirnika v film, kjer občutimo moč zvoka in slike v primerjavo s knjigo. Film ima že tako ali tako večji potencial, ko pride do hipnotiziranja publike, saj je mešanica poslastic za čute veliko bolj efektivna kakor domišljija povprečnega človeka. Zanimivo je prav to, da ta film ljudje z lahkoto pogledajo, knjige pa večina ne more prebrati, saj nimajo potrebne podlage, da bi jo razumeli (dvomim, da je prav veliko bralcev rednih uporabnikov lsd-ja, meskalina in etra v enem čudovitem koktajlu), nimajo izkušnje in si jo je zato pač prezahtevno predstavljati. Film pa to zlahka odpravi z različnimi efekti v zvoku in sliki, tako da si gledalec lahko predstavlja, kaj se odvija v ubogih junakih.
    Film, vsaj meni, ni bil tako zelo smešen. Ima svoje trenutke, vendar pa ne bi rekel, da je ravno komedija. Tema filma ter knjige niso toliko droge, te so le orodje za prikaz vsega skupaj. Gre za nekakšno iskanje pomena v sodobni ameriški družbi (takratni), o opazovanju te družbe v Las Vegasu, ki je bil in je še nekakšno središče za potrošnike in turizem, za iskanje vplivov zamirajočega vala 60ih, zamirajočih gibanj, za analizo stanja ZDA. Osrednja tema je tudi lov na t.i. ameriške sanje. Namen knjige je bil postaviti radikalnost različnih gibanj (ki so uporabljale droge na veliko) v kontekst takratne mainstream publike. Ukvarja se s spremembo v teh gibanjih (iz optimizma v cinizem), z njihovim zamiranjem, z zamiranjem njihve aktivnosti. Sam Vegas je simbol za to, kako grda je splošna, normalna ameriška kultura, kar je tudi razlog, da se junaka spravljata nanjo kjer se le da.
    Tako, malo na kratko o tem. Se da pa o knjigi in filmu še veliko povedati. Predvsem o simbolih. Ker to pač ni le smešen film o drogah, ampak resen film po resni knjigi, oba z veliko simbolike.
    Zdaj mi je kar malo žal, da sem se obesil nate in zatežil. Ampak že tisti napačni EE namesto PP v začetku mi je pognal kocine pokonci in se nikakor nisem mogel ubraniti velike moči ljubiteljske Tečnosti.
    lp.

  2. tevta pravi:

    da, da, Nomis, nomen est omen. Se posipam s pepelom, očitno sem v svojem hedonističnem razmišljanju o filmih na splošno in z mojim očitno površnim pogledom na svet spregledala to nesrečno ime. Ali pa mi ga je sugerirala moja podzavest, kaj se ve….
    Mislim, da je v najinem razmišljanju o tisti eri, o drogah in vsem en očiten razkol oziroma semantični šum….jaz sem film razumela kot eksperimentiranje, kot golo užitkarjenje..je pa res, da se skozi zgodovino pojavlja klika ljudi, ki zagotavljajo, da si z drogami zgolj ostrijo svoje zavedanje sveta…kar je za moje pojme bulšit….droge so bile in bodo sredstvo za otopitev uma tistih, ki jih preveč moti situacija, v kateri so se znašli…in da, smešen se mi zdi njegov “trezni” komentar ob vseh halucinacijah…ker kaže ravno na to, da se zaveda svoje otopelosti, in vendar se odloči zanjo….in tu tiči predmet moje fascinacije…nad tem, da se genialni umi odločijo za avtodestrukcijo…ker sama za to nimam niti genialnega uma, niti poguma…
    hvala za komentar.

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !