K.L.O.B.I.

Kronika Labilnega Obširnega Blogerskega Individuuma

Kronika Formule 1: Začetki (do 1920) #1

Objavil klobi, dne 3.05.2007

Le kako se je razvijal avtomobilizem in kako smo prišli do Formule 1? Poglejmo si kako smo prišli do leta 1950 in prvega prvenstva Formule 1…

Avtomobili so bili ob rojstvu dirkanja pokončni in težki, ceste so bile iz katraniziranega peska ali lesa, vzdržljivost avtomobilov je bila problematična, dirkači so bili hkrati mehaniki, dirke pa so bile nemogoče dolge za sodobne standarde. Običajno so jih prirejali na javnih cestah med večjimi mesti.


Za prvo pravo avtomobilistično prireditev šteje preizkušnja zanesljivosti avtomobilov med Parizom in Rouenom leta 1894. Dolga je bila 126 kilometrov. Organizator je bil časopis Le Petite Journal, ki je kot pogoj postavil, da mora biti »kočija brez konjev« varna, lahko nadzorljiva in ekonomična za poganjanje. Na prireditev se je prijavilo kar 21 tekomovalcev. Zmagal je grof de Dion v traktorju ki ga je poganjala para. Vendar sta nagrado Peugeot in Panhard-Levassor, ker Dionov traktor ni bil cestno vozilo. Zmagovalna povprečna hitrost je bila vznemirljivih 17 km/h.


Levassorjev spomenik v Parizu

Prva prava dirka je bila 1200 km dolga dirka, med Parizom in Bourdeauxom (vozili so iz Pariza v Bordeaux in nazaj), ki jo je leta 1895 prvi v 48 urah in 48 minutah prevozil Emile Levassor s svojim 2-cilindričnim Panhard et Lavassor-jem. Ponovno so pravemu zmagovalcu zavrnili nagrado 31000 frankov, ker njegovo vozilo ni imelo predpisanih štirih sedežev temveč le dva. Vendar vseeno njegov spomenik stoji na Porte Maillot v Parizu. Eden najbolj uspešnih zgodnjih dirkačev je bil Fernand Charron, ki je zmagal isto dirko Pariz – Bordeaux (tudi v panhardu) leta 1899 z neznansko povprečno hitrostjo 48 km/h.

Še en zanimiv udeleženec te dirke je bil André Michelin z Peugotom, ki je vozil z »zračnimi pnevmatikami«. Običajno kolesje ostalih vozil je bilo železno ali iz čiste gume.

Naslednja leta so težila k čim večji povečavi hitrosti. Najlažja pot do te je bila povečava velikosti motorja. Kmalu so postali 7 in 8 litrski motorji povsem običajni in izdelan je bil tudi 16 litrski. Razvoj šasij, zavor in pnevmatik se je začel šele z Mercedesom (35 konjskih moči) leta 1901, ki je bil prvi športni avtomobil z 4-cilindričnim motorjem z kovinskimi ventili, jekleno šasijo, pnevmatičnimi kolesjem in magnetnim vžigom. Sčasoma so razvili 9 litrski motor, ki je proizvedel 60 konjskih moči.


Mercedesi na eni izmed njihovih prvih dirk

 

V Ameriki je leta 1900 Gordon Bennett ustanovil serijo dirk pod njegovim imenom, v kateri je imela vsaka država ekipo treh vozil, ki jih je izbral državni avtomobilistični klub. Leta 1902 je Mors predstavil vzmetne amortizerje, ki so pripomogli k dramatičnemu izboljšanju obvladovanja vozila. Avtomobili so postajali zaradi vse večje hitrosti (100 milj na uro) vedno bolj nevarni. Rezultat so bile usodne nesreče, ki so zajele tudi gledalce

Automobile Club de France je leta 1901 organiziral prvo dirko z nazivom “Grand Prix” (Velika nagrada) – dirko za Veliko nagrado Francije v Le Mansu. Zmagal je Ferencz Szisz z renaultom, 700 milj (1120 km) pa je prevozil s povprečno hitrostjo 100,8 km/h. Leta 1908 je dirka Targa Florio na Siciliji presenetila dirkaški svet z uvedbo “boksov” – plitkih ploščadi ob stezi, kjer so mehaniki lahko opravili delo na kolesih s snemljivimi platišči zgodnjih avtomobilov za Veliko nagrado. Snemljiva platišča so bila velika tehnična izboljšava v primerjavi s predhodnjimi nesnemljivimi kolesi in naperami. Toda kljub temu so bili dirkalniki še vedno pretežki in prehitri za gume tedanjega časa. Mercedes, s katerim je leta 1908 na dirki za Veliko nagrado Francije zmagal Christian Lauteschalnger, je na eni dirki uničil deset gum.


Dirkalnik iz leta 1903

Leta 1914 je mogočen 4,5 litrski Mercedes Daimler – Benza prevladoval na Veliki nagradi Francije v Lyonu. Tisto leto so dirkalnikom omejili velikost motorja na 4500cc in težo 1100 kg. Dvajset krogov 23,3 milje dolge steze so prvi prevozili kar trije mercedesi, predstavili pa so tudi vodenje dirkačev iz boksov (signalne table). Med prvo svetovno vojno, ko je bilo dirkanje v Evropi nemogoče, je veliko evropskih dirkačev dirkalo na ameriški dirki Indianapolis 500. Enzo Ferrari (zares slaven je postal šele leta 1929, ko je ustanovil Scuderio Ferrari in za dirke začel predelovati avtomobile Alfa Romeo) je leta 1920 končal dirko Voiturette v Le Mansu na drugem mestu. To je bila prva mednarodna cestna dirka v Franciji po šestih letih premora.

Naslednjič: Hitlerjevo zanimanje za dirkanje in dirka Mille Miglia

  • Share/Bookmark

3 odgovorov v “Kronika Formule 1: Začetki (do 1920) #1”

  1. Kašpar Kašpar pravi:

    Tudi jaz sem enkrat povzel zgodovino f1

    http://kaspar.blog.siol.net/2006/11/16/na-kratko-o-formuli-1-2/

  2. klobi klobi pravi:

    Nope, ti si povzel zgodovino Svetovnih prvenstev Formule 1, medtem ko se je formula 1 razvija že mnogo pred nastankom Svetovnega prvenstva.

  3. Kašpar Kašpar pravi:

    Ok, ok, imaš prav.

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !