K.L.O.B.I.

Kronika Labilnega Obširnega Blogerskega Individuuma

2001: A Space Odyssey

Objavil Janša Nejc, dne 22.02.2007

Kako bi začel… no kghm kghm ghmm

Dragi blogovci!

Pozdravljeni in prisrčno dobrodošli na moji razlagi, zakaj si ta film zasluži oznako kultnega, neverjetnega, vizualno in glasbeno zelo dovršenega filma.

Zgodba (okrnjena):

Smo v času, ko se je po zemlji še sprehajal opičnjak, ki ga je pri življenju ohranjala samo sla po preživetju. Nekega jutra, ko se s svojo skupino ravno prebudi, opazi pri jami črn monolit. Nastane splošno vznemirjenje, opičnjak pa se približa monolitu in se ga dotakne. Začne se pomemben čas za vso cloveštvo. Naredi prve korake, kako pametno uporabiti orodje, orodje pa kmalu postane pravo orožje. Njegova sla po preživetju gre do te mere, da “zagreši” svoj prvi umor. V vzhičenosti tega dogodka v zrak visoko vrže kost (orodje in orožje).

Sledi hiter rez (eden najbolj slavnih v filmski zgodovini) in že se znajdemo v vesolju, kjer plovejo po breztežnostnem prostoru okoli Zemlje vesoljska plovila. V enem izmed njih je znanstvenik, ki gre na konferenco, kjer mu povedo, da so zaznali na Luni neznani signal. Z ostalimi raziskovalci gre raziskat, za kaj gre. Opazi, da gre za črn monolit. Tako kot opičnjak, se mu približa in se ga dotakne. Nastane velik pisk, nato pa slika pokaže proti Soncu in nekemu planetu.

Nastane nov prizor vesoljske ladje, ki pluje proti vesolju. V njem delujeta dva astronavta in pa visoko zmogljiv računalnik HAL. Seveda so tu še trije znanstveniik, ki pa so v zelo mirujočem stanju (zelo nizek utrip, s tem pogojeno dihanje in pa nizka temperatura). Navidez dolgočasno življenje prekine napaka na satelitu. HAL postane sovražnik človeku, ubije štiri člane posadke, enega papostavi pred vesoljsko ladjo ter ga ne spusti noter. Astronavt nekako pride v ladjo in demontira računalnik. Zadnje sporočilo je objava pravega namena misije, torej potovanje proti Jupitru, ker so opazili, da je potoval monolitski signal tja

Astronavt opazi v zraku lebdeči monolit in ga gre iskat. Potem pa nastane vrhunec filma: 12 minutno potovanje po vesolju. Na koncu potovanja se astronavt ustavi v baročni sobi iz 18. st., kjer je priča svojemu staranju. Ko je na smrtni postelji, stoji pred njim monolit. In rodi se zvezdni otrok, ki potuje po vesolju nad Zemljo.

O filmu:

Stanley Kubrick je režiser, ki je bil v vseh pogledih perfekcionist. Ta film pa je dragulj njegovega opusa. Vizualno tako lepega in naprednega filma ljudje takrat še niso videli. Vendar tudi ne tako pustega, zapletenega, povprečnim gledalcem neprijaznega. Film pa je bil zelo všeč hipijem in tistim, ki so se dozirali z drogami. Za njih je bil ta film, citiram, “the ultimate journey”. Zgodba je zelo enostavna in dokaj enolična, vendar skrivnostna. Kubrick daje v filmu prednost sliki in glasbi, ne pa tudi dialogu. Je pa sicer minimalističen dialog zelo popularen v hommage-ih in citatih (“Open the pod bay doors Hal”). Film so snemali 2 leti, stal je 10 milj. dolarjev, do leta 1972 pa je prinesel 30 milj. dolarjev dobička.


Glasba:

Enkratno pri tem filmu je ta podatek, da si je upal pri znanstveno fantastičnemu filmu Kubrick vnesti noter klasično glasbo, ki je niso napisali posebej za film. Na začetku filma nas pričaka 2 minute Lygetijevih Atmopher na črno podlago, kjer se ne dogaja nič. Zdi se, kot da nas vabi na misteriozno potovanje po evoluciji človeka. Zdi se tudi, da ravno pred nami stoji monolit in nas vabi, da se ga dotaknemo. Glasba se nadaljuje s slavno Also Sprach Zarathustra Richarda Straussa, ki poleg izjemno slavne sekvence vzhajanja sonca izza planeta ustvarja vzdušje slavnega dogodka, ki bo za vedno spremenilo človeštvo. Also Sprach Zarathustra se ponavlja ob vsakem slavnem dogodku: pri odlomku, ko opičnjak ugotovi, da je kost lahko tudi uporabna stvar in pri odlomku na koncu, ko nastane zvezdni otrok. Morda poleg Also Sprach Zarathustra je najbolj slaven del valčka Johanna Straussa The Blue Danube, ki paše perfektno zraven lebdenja vesoljskih ladij, zdi se, kot da plešejo valček. Vse je v rotaciji v tem filmu (Vesoljska postaja, ki je okrogla, se vrti, planeti se vrtijo, tudi glavna komandantska soba na Discovery-ju je okrogla in se vrti…). Ravno tu je dobil Kubrick idejo, da doda valček v film. Drugače pa so kot pomirjevalno sredstvo vrteli na kadrih filma ravno klasično glasbo, od tod mu tudi ideja. Torej valček deluje na nas pomirjujoče, prikazuje nekakšno spokojnost vesolja, vendar je to samo zatišje pred nečem, kar se bo kmalu zgodilo.

Lygeti in njegova ekspirimentalna muzika pride v poštev predvsem pri dogodkih, kjer se zgodi nekaj nenavadnega. Kjerkoli je vpleten monolit, tam je zraven Lygetijeva glasba. Že na začetku nas pričakajo njegove Atmosfere, naslednjič se pojavi, ko se prikaže monolit opičnjakom. Zanimivo je, da so ravno tako pri tej glasbi vedno planeti v sozvočju. Glasba se pojavi tudi, ko znanstveniki gredo v kreater pogledat monolit. Zadnjič pa se pojavi, ko potuje astronavt skozi vesolje do monolita. Lygetijeva glasba nam pričara nekakšno utesnjeno vzdušje, strahoma pričakujemo, kaj se bo zgodilo naslednje. In zgodi se vedno nekaj, kar bo za vedno spremenilo človekovo življenje.

sožitje monolita s soncem

Manj slavna partitura pa je Gayane Ballet Suite od Arama Khachaturiana. Pojavi se, ko vesoljska ladja Discovery potuje skozi vesolje, na njenem krovu pa astronavti počnejo običajne stvari. Vlada dolgčas, nič pomembnega se ne dogaja, vse je v rokah super računalnika HAL 9000, ki se občasno pogovarja z astronavtoma. Ko pa sta astronavta v vesoljskih oblekah, se sliši samo njuno dihanje, kar zelo psihološko vpliva na gledalca. Ni čudno, da so ta film proglasili kot filmsko pesnitev, veliko k temu je pripomogla prav glasba, ki jo je skrbno izbral Kubrick.

Efekti:

Ponavadi zelo pikolovski Kubrick je skupaj s pionirjem takratnih specialnih efektov Douglasom Thrumbullom sestavil neverjetni set specialnih efektov, ki jih kar mrgoli v tem filmu. Ravno ta film je pripomogel, da so se pisala nova pravila pri sestavljanju novih efektov, nekatera veljajo še danes. Minimalistične makete, skrbno narejene kulise, zelo natančni detajli, veliko barv in svetlobe, novi materiali, veliko vrteče kolo… Za ves ta trud sta Stanley Kubrick in Douglas Thrumbull dobila oskarja za specialne efekte, ki je tudi edini oskar, ki ga je prejel Kubrick nasploh in pa ta film.

Veliko stvari je zelo fascinantnih, npr. kako se je lahko naredila umetna gravitacija, da so lahko hodili tudi z glavami navzdol po sobi. To je samo prefinjen trik, za katerega pa vam ne bom povedal, ni pa ga težko ugotoviti. Še en velik dosežek specialnih efektov: v tistem času niso točno vedeli, kako Zemlja in ostali planeti izgledajo iz vesolja. V tem filmu vidimo, kako zelo dobro so zadeli lego, velikost in pa tudi obsevanost planetov. Takrat še sploh niso stopili na luno, poglejte v tem filmu, kako izgleda. Točno tako, kot so bile potem posnete prve fotografije na Luni. Najbolj neverjeten, fantastičnen prizor glede specialnih efektov pa je prizor, ko astronavt potuje skozi vesolje in pa galaksije. Za teh 15 minut barvne odiseje so porabili več kot 4 mesece, da so sestavili skupaj to neverjetno mešanico barv. In pazite, takrat še niso imeli računalnikov, vse to je bilo narejeno samo iz svetlobnih efektov in iz ničesar drugega. Odlično narejeno delo. Za vse skupaj!

Naslednjič: Misteriozni 2001: A Space Odyssey

  • Share/Bookmark

En odgovor v “2001: A Space Odyssey”

  1. Monolit pravi:

    Enkraten zapis :D
    Toplo priporočam vsem

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !